Zdravniška napaka - primer
Imenovana tudi medicinska napaka, napaka zdravljenja ali strokovna napaka, je nestrokovna izvedba zdravstvene storitve in ravnanje zdravnika v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Njena posledica je rezultat zdravljenja v nasprotju s pričakovanji pacienta, poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, njegove telesne in duševne bolečine, strah, običajno tudi skaženost. Zaradi zdravniške napake lahko pri pacientu nastopi invalidnost ali celo smrt. Dokazana zdravniška napaka ima za posledico denarno odškodnino za vse navedene škode. Prav je, da vas zastopa odvetnik za medicinsko pravo/ zdravniško napako, ki vam lahko pomaga uveljaviti vaše pravice.
Povzročitelj škode odgovarja za škodo le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje ali opustitev povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter krivda povzročitelja. Prve tri dokazuje oškodovanec - tožnik, četrta predpostavka odškodninske odgovornosti, se domneva.
V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja, je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu, torej na tožniku. Tako morate to vi dokazati, s pomočjo odvetnika za medicinsko pravo/ zdravniško napako.
Sodišče s pomočjo izvedenca skuša ugotoviti, kaj v konkretnem primeru zahteva sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati oz. ali je bila zdravniška strokovna napaka podana, torej ali je zdravnik ravnal s pravili stroke, ali ni ravnal v skladu s pravili stroke. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa. Odvetnik za medicinsko pravo, zdravniško napako vam lahko pove, ali gre za zdravniško napako ali ne.
Za škodo, ki jo zdravnik povzroči pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova/zdravnik (in zanjo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če dokaže, da so zdravstveni delavci ravnali tako, kot je bilo treba, torej z zadostno mero skrbnosti in strokovno. V tovrstnih postopkih vas lahko zastopa odvetnik za medicinsko pravo, odvetnik Peter Pipuš.
Kot primer pravilnega zdravljenja zloma stegnenice, navajamo spodnji pravilen potek, zdravljenja:
ZLOM STEGNENICE - Zlom stegnenice je ena najtežjih in najresnejših poškodb kosti, saj stegnenica predstavlja najdaljšo in najmočnejšo kost v človeškem telesu. Ta vrsta zloma se lahko pojavi pri ljudeh vseh starosti, najpogosteje pa pri starejših zaradi osteoporoze ali pri mlajših zaradi prometnih nesreč in športnih poškodb. Zlomi stegnenice se delijo na več vrst, glede na mesto in način zloma: - Zlome zgornjega dela stegnenice lahko dalje razdelimo na zlome glave in vratu stegnenice, malega in velikega trohantra, interotrohanterne ter subtrohanterne zlome. o Zlome glave stegnenice lahko dalje delimo glede na AO klasifikacijo ali po Pipkinu. Na kliničnem pregledu bi opazili bolečino in zavrto gibljivost v kolku. Bolnika bi poslali na RTG slikanje, vendar je zlom glave stegnenice težko diagnosticirati, zato bi ga poslali še na CT slikanje. Majhne odlome kosti lahko zdravimo konzervativno (obremenitvena hoja z berglami 4-6 tednov), medtem ko moramo zlome po Pipkin III in IV kirurško oskrbeti. Dolgoročna posledica zloma glave stegnenice je lahko avaskularna nekroza in artroza kolčnega sklepa. o Zlome vratu stegnenice lahko dalje glede na premik delimo po Gardenu ali po Pauwelsu glede na kot, ki ga oblikuje smer zloma s črto, ki poteka vodoravno skozi najbolj proksimalno točko na glavi stegnenice. Velikokrat je pri tem zlomu zaradi raztrganja žil ali tamponade v sklepu prekrvavitev kosti motena. Poleg tega je v predelu vrata stegnenice pomanjkanje periosta. Oba razloga prispevata k počasnejšem celjenju. Če ob kliničnem pregledu opazimo prikrajšavo noge moramo pomisliti na dislocirani zlom, poleg tega je motena pasivna in aktivna gibljivost zaradi hudih bolečin. Pri impaktiranih zlomih je bolečnost manjša in gibljivost je ohranjena, prav tako ne opazimo prikrajšave noge. Tudi če pacient navaja bolečino v kolenu moramo pomisliti na zlom stegnenice, saj zaradi potekajočih živcev poškodba stegnenice lahko izzove bolečino v kolenu. Diagnostika temelji na RTG slikanju, če pa gre za impaktiran zlom se še lahko poslužimo CT in MR slikanja. Konzervativno bi zdravili zlome po Gardenu I in II ter poškodovance, ki so nepremični, v slabem psihofizičnem stanju in tiste, katerim bi že anastezija ali operacijski poseg ogrozila življenje. Operacijski poseg je potrebno izvesti čimprej. Pri poškodovancih nad 65 let ponavadi kar vgradimo bipolarno delno endoprotezo in s tem zmanjšamo pooperativne zaplete, skrajšamo čas rehabilitacije in povečamo kakovost življenja o Zlome malega in velikega trohantra večinoma zdravimo konzervativno, s krajšim počitkom in nato z obremenitveno hojo z berglami. o Interotrohanterne ter subtrohanterne zlome praviloma zdravimo operativno. Glavni problem subtrohanternih zlomov je zakasnelo celjenje ter zacelitev v slabem položaju, kar se kaže kot prikrajšava noge in rotacijske deformacije. Pooperacijsko zdravljenje zlomov stegnenice je nadaljevanje protitrombotične zaščite z nizkomolekularnim heparinom in zgodnja lokomotorna fizioterapija, po potrebi tudi predpišemo analgetike. Prvi dan po operaciji pričnejo poškodovanci s posedanjem v postelji, drugi dan pa že z vstajanjem in hojo z berglami z razbremenjevanjem. Po operaciji so potrebne kontrolne laboratorijske preiskave krvi. Včasih je potrebna tudi repiracijska fizioterapija pri poškodovancih s kroničnimi pljučnimi boleznimi in pri manj dejavnih pacientih. Po odpustu iz bolnišnice poškodovance napotimo na ustrezo bolnišnično ali ambulantno fiziterapijo. Potrebni so redni kontrolni pregledi, kjer na podlagi klinične slike in RTG ocene določamo trajanje hoje z berglami. Med zgodnje zaplete prištevamo preležnine, pljučnico, tromboflebitis, tromboembolijo, akutno okužbo mehkih tkiv in kosti, izpah kolčne endoproteze, nevrološke zaplete, zapelete na področju srca in ožilja ter probleme z zavestjo. Med pozne zaplete spadajo zakasnelo celjenje zlomov, nastanek artroz, zlome osteosinteznega materiala, razmik odlomkov, preboj vijakov ali plošč v acetabulum, avaskularno nekrozo, omajanje endoproteze, obsklepne kalcinacije in kronični osteitis. Za oceno kliničnega statusa lahko uporabimo Harrisovo ocenjevalno lestvico, ki ocenjuje bolečino in funkcijo operiranega kolka. Lahko pa tudi ocenjujemo s pomočjo RTG slik. - Zlome srednjega dela stegnenice delimo po Müllerju. V klinični sliki smo pozorni na večje krvavitve, ki bi lahko ogrozile pacientovo življenje, poleg tega še bi pacient opisal bolečino, opazili bi patološko gibljivost in deformacijo stegna. Opravili bi RTG slikanje in laboratorijske preiskave (ugotavljamo obseg krvavitve). Preveriti je potrebno tudi periferne utripe – izključimo poškodbo žil in živcev. Zdravljenje je predvsem operacijsko z notranjo učvrstitvijo. Ni nujno, da je operacija takojšnja – v tem primeru uporabimo zunanji fikastor. Operacijo lahko odložimo, saj zmanjšamo vnetni odziv, potrebo po analgeziji, preprečimo sindrom razvoja akutne dihalne stiske in zmanjšamo pojavnost maščobne embolije. Če gre za poškodbo žil operacije seveda ne smemo odložiti. Pooperacijsko rehabilitacijo sestavljajo hoja z berglami, sprva brez obremenjevanja in nato s postopnim obremenjevanjem noge. Med zaplete prištevamo utesnitveni sindrom, maščobno embolijo, akutno okužbo zloma, rotacijske deformacije, prikrajšavo noge, upočasnjeno celjenje, nastanek artroze, slabšo gibljivost v kolčnem in kolenskem sklepu. - Zlome spodnjega dela stegnenice delimo na zunaj- in znotrajsklepne, ki so lahko enostavni ali zdrobljeni. V klinični sliki opazimo oteklino, bolečino, patološko gibljivost spodnjega dela stegnenice. Če je zlom znotrajsklepni lahko pride do izliva krvi v kolenu. Natančno je treba preveriti periferne utripe in nevrološke motnje. Če pomislimo na poškodbo a.popliteae je potrebna angiografija femoralne arterije. V redkih primerih je zdravljenje konzervativno – pacineta oskrbimo z mavcem in mu naročimo hojo z berglami z razbremenjevanjem noge. Pri močno zdrobljenih, odprtih zlomih je pred operacijo najprimerneje namestiti zunanji fikastor, ki ga nato zamenjamo z notranjo učvrstitvijo. Potrebno je zgodaj začeti s pooperacijsko fizioterapijo – sprva pasivno razgibavanje in nato z aktivnimi vajami. Če je poškodovanec psihično brez posebnosti že lahko vstane iz postelje prvi ali drugi dan po operaciji in hodi s pomočjo bergel brez obremenjevanja noge. Najpogostejši zaplet je artroza zaradi nepopolne naravnave odlomkov ali sklepnih ploskev. Ostali zapleti so še deformacija varus in valgus ter omejena gibljivost sklepa zaradi nastanka zarastlin.
V kolikor zdravljenje ni potekalo v skladu s pravili stroke in je prišlo pri pacientu do posledic, zapletov (škode), zaradi zdravniške napake, lahko pacient uveljavlja odškodnino.
